Narava življenja je večna

Ali je fizična smrt resnično konec našega življenja? Ali ima življenje kakšen globlji pomen? Že od davnine se ljudje sprašujejo o teh pomembnih vprašanjih obstoja. S pomočjo duhovne znanosti lahko odkrivamo logično utemeljene in popolne odgovore. Vprašanje samo nas usmerja v globlji vpogled, ker o sebi vemo veliko več, kot mislimo. Martinus pravi: »O življenju razumemo več, kot sami verjamemo in v resnici imamo prirojeno predstavo o večni dimenziji življenja.«

Toda kako povežemo misel o večnem življenju s tem, kar neposredno doživljamo povsod v naravi, kjer je vse podrejeno začetku, spreminjanju in koncu? Doživljanje življenja se namreč ohranja samo s spreminjanjem in obnavljanjem, drugače bi degeneriralo. To povezanost Martinus opiše v svoji podobi sveta tako logično in enostavno, da jo lahko dojamemo z našo inteligenco.

Tako lahko sledimo vzorcu obstoja, s katerim smo pravzaprav vsi zelo dobro seznanjeni. Vemo namreč, da se vsa doživetja sestojijo iz različnih nasprotij, ki jih čutimo in doživljamo v dobro poznanih krožnicah. Naj jih nekaj naštejem: dan in noč, zima in poletje, mladost in starost, prijetnost in neprijetnost, lakota in sitost itn. Skozi nasprotja med »svetlimi« in »temnimi« stanji ves čas sprejemamo obnavljanje našega doživljanja življenja.

Del sestavljenke, ki manjka: reinkarnacija
S pomočjo duhovne znanosti se da razložiti ta vzorec. Razumemo, da ko fizično telo ostari in umre, to še ni absolutna smrt. Razumemo tudi, da se za tem preselimo na duhovno raven obstoja, kjer živimo naprej v želenem dobrem počutju toliko časa, da dozorimo za ponovno rojstvo v novem fizičnem telesu.

Duhovna znanost nam torej razreši pomemben »logični del sestavljenke« za razumevanje našega življenja. Naše prirojene sposobnosti in talenti so nekaj, kar imamo s seboj iz prejšnjih življenj. Ta so razlog, da se otroci lahko rodijo s popolnoma drugimi lastnostmi kot njihovi starši – od tako imenovanih »čudežnih« otrok do otrok s fizičnimi in psihičnimi pomanjkljivostmi. Na enak način so izkušnje, ki jih dobimo v tem življenju, vključene v popotnico, ki jo imamo s seboj, ko se rodimo v naslednje življenje.

Od živali do pravega človeka
Toda doživljanje svetlih in temačnih kontrastov tu ne preneha. Vse te kontraste najdemo tudi v veliki krožnici življenja – kar Martinus označuje kot kozmična »spiralna krožnica« življenja. Tudi ta ima svoja obdobja in prav sedaj ljudje še vedno živimo v »živalskem kraljestvu«. Poznano nam je, da smo se ljudje oddaljili od primitivnega, opicam podobnega stanja, v katerem smo se naenkrat znašli,*. in vidimo, da od takrat naše človeške lastnosti napredujejo.

* Pomen teh besed bo razumljiv z obširnejšo poglobitvijo v Martinusove analize.

Martinus pa nas tudi opozori, da nimamo razloga misliti, da se je razvoj ustavil na tej stopnji, na kateri se nahajamo. Skozi močan vpliv izkušenj trpljenja v našem življenju bomo mišljenje človeka vedno bolj razvijali in sorazmerno temu živalsko zapustili, kajti v primerjavi z drugimi živimi bitji se naše sočutje in humane sposobnosti vedno bolj razvijajo. In prav to je namen našega življenja na Zemlji.

Če pogledamo skozi »velika očala«, že sedaj lahko sledimo obsežnemu razvojnemu napredku. Ta si je utiral pot skozi mineralno in rastlinsko kraljestvo, prvoten živalski stadij, zemeljsko-človeški stadij z živalsko zavestjo - vse tja do prihodnjega »pravega človeškega kraljestva«, kjer bomo imeli vseobsežno sposobnost ljubezni in dovršeno logično in intelektualno sposobnost mišljenja. S proučevanjem Martinusove podobe sveta se ne srečamo samo s preteklostjo, temveč tudi z našo lastno prihodnostjo.

Namen življenja
Na vprašanje, kaj je namen življenja, ima Martinus enostaven odgovor: Namen življenja je doživljanje le tega. Temu sledi novo vprašanje: Toda kdo je ta, ki doživlja? Ker se doživljanja sama sestojijo iz neprestanih, zelo raznolikih doživetij, mora obstajati nekaj večnega in nespremenljivega, kar lahko zaznava in se odziva na ta doživetja. In to se tudi dogaja, je razložil Martinus. Ta, ki doživlja, je naš lastni notranji nesmrtni »jaz« ali »jastvo«. Poglabljanje v ta eksistenčna vprašanja z Martinusovimi analizami je vzpodbudno za vse, ki poskušajo razumeti skrivnost in večnost obstoja.