Novi horizont znanosti

Živimo v obdobju, ko znanost stalno poskuša razširjati meje človeškega znanja – od elementarnih delcev atomov do sveta planetov in galaksij. Kvantna fizika opisuje določene zakone našega mikro sveta, prav tako kot astrofiziki opisujejo razmerja v makro svetu. Z razlogom se lahko veselimo genialnih miselnih in ustvarjalnih sposobnosti, ki se razvijajo v znanosti, ker nam dajejo veliko novih tehničnih pripomočkov, ki prispevajo k izboljšanju fizičnega življenja.

Ugotavljamo tudi, da pionirski podvigi znanosti omogočajo fantastičen vpogled v občudovanja vredno raznolikost narave. Ta pa daje povod za vprašanja o vzrokih fizičnih pojavov. Kaj je oblikovalo razvoj na našem planetu od prvih stadijev »zvezdnega prahu« do visoko razvite civilizacije? Ali je lahko tako napreden razvoj, ki ga ne morejo razložiti najbolj bistri človeški možgani, zares igra slepih naključij naravnih sil? In ne samo kako, temveč tudi zakaj je življenje sploh nastalo?

Velika vprašanja zakaj in kako se z naraščajočo močjo vsiljujejo raziskovalcem in drugim iskalcem resnice.

Naravoznanstvo je omejeno
V iskanju odgovorov na vprašanja o naravoznanstvu znanost še danes kljub svoji genialnosti naleti na očitne omejitve. To pa zaradi tega, ker znanost večinoma izhaja iz fizičnih realnosti. Po Martinusu znanost ne more najti odgovorov, če se zadovolji z raziskovanjem fizičnega mikro sveta, niti z raziskovanjem makro fizičnega vesolja. Potrebujemo znanost novega horizonta, kjer je pozornost usmerjena k principom, ki ležijo za fizičnimi realnostmi in so temelj sveta zavesti.

V psihologiji, filozofiji in drugih humanističnih znanostih že raziskujejo območja zavesti, toda običajno je omejena na obseg zavesti človeškega območja. Z duhovno-znanstvene perspektive je zavest vendar vezana na vse, kar obstaja. Zato se lahko samo s pomočjo duhovne znanosti opiše in razloži oboje: duhovne in materialne dimenzije. Torej je naloga duhovne znanosti, da začne sistematično pojasnjevati zavest in strukturo duhovnega sveta, in sicer vse od mikro do makro svetov.

Kdo je resničnost?
Martinus nam razloži, da je vse, kar obstaja – fizičnega in nefizičnega značaja – v resnici izraz življenja, ker je zavest lastnost živih bitij. Torej se postavlja vprašanje, ali je ustvarjalna sposobnost živega bitja rezultat zavesti ali nezavednosti. Sčasoma bomo razumeli, da se popolna in dobro organizirana duhovna struktura nahaja za vsemi fizičnimi pojavi in da se fizični svet oblikuje iz zavesti in ne obratno.

Seveda se to sliši precej abstraktno, toda z materialističnim proučevanjem duhovne znanosti bo mnogim iskalcem resnice postalo jasno, da lahko še veliko naredijo na področjih znanosti z logično utemeljenem razumevanjem.

Do sedaj je naravoznanstvo skušalo odgovoriti na vprašanje, kaj je resničnost. Prilagoditi pa se moramo tudi vprašanju, kdo je resničnost, ker to vprašanje omogoča izhodiščno točko za popolnoma nov okvir razumevanja. Resničnost se nam prikaže v popolnoma novi perspektivi. Ta nam odpira nov horizont znanstvenega dela. S tem se začnemo usmerjati v svet zavesti in intuicije, ki ležita za resničnostjo, ki jo doživljamo in jo raziskujejo v območju znanosti.

Vonj zraka v bližini morja - spojitev znanosti
Zanimivo je opazovati, kako se materialistična znanost na nekaterih področjih približuje spoznanjem, ki jih opisuje duhovna znanost. V območjih klasične fizike so že spoznali, da se lahko vse pojave narave, od mikro do makrosveta, popolnoma jasno opiše s pomočjo objektivnih mehanskih modelov, kjer so rezultati neodvisni od opazovalca.

Po odkritju relativnostne in kvantne teorije na začetku 20. stoletja je prišlo do spoznanja, da morajo analize fizičnega sveta v večji stopnji temeljiti na verjetnosti in na relativnih podatkih. Postalo je jasno, da posamezna dogajanja v fizičnem svetu lahko opišemo z izhodišča različnih perspektiv in da je raziskovalec ta, ki izbere izhodišče perspektive.

Astrofiziki so bili prisiljeni sprejeti obstoj tako imenovane »temne materije«, da so lahko združili svoje modele resničnosti. To je zanimivo primerjati z razlagami duhovne znanosti ki pravi, da so energije duhovnega sveta te, ki napolnjujejo prazen prostor vesolja in svet atomov. Ali je to vprašanje istega energijskega pojava, bodo odgovorili raziskovalci v prihodnosti.

Martinus je ponazoril naravoznanstvo s svojimi genialnimi delovnimi postopki pravzaprav kot »vonj zraka v bližini morja«. Ko bodo naravoznanstvene metode sčasoma kombinirane z duhovno znanostjo, takrat bo vseobsežna znanost lahko razkrila ne samo relativnih temveč tudi absolutne resnice o življenju.

Naprej do jasne svetlosti intuicije
Duhovno-znanstvena podoba sveta se mora preizkusiti na razlagi logično podprtega teoretičnega modela, ki razjasni resničnost osnovnih duhovnih principov in s tem globlje ležečih vzrokov fenomena življenja in materije. To bo doprineslo k empiričnim rezultatom meritev popolnoma nove dimenzije razlage. Razumljivo je, da je to za znanost velika naloga, na katero še ni pripravljena. Naša zavest se še ni razvila do stopnje, ki bi nam dopuščala uvideti principe prave resničnosti. To velja tako za raziskovalce kot za vse druge. Martinus nam je dal samo predokus, kam se bo raziskovanje usmerilo v prihodnosti.

Iz Martinusovih analiz stvarnosti si lahko ustvarimo prvo teoretično razumevanje globljih namenov življenja. Samo začetno teoretično razumevanje nam lahko nudi popolnoma spremenjeno in veliko bolj optimistično doživetje sveta in naše lastne resničnosti. Za napredovanje človeške zavesti od teoretičnega razumevanja do globokega spoznanja se mora razviti intuitivna sposobnost. Mnogo znanstvenikov, umetnikov in tudi drugih je do neke mere že seznanjenih s to sposobnostjo, kar lahko hitro omogoči velik napredek v znanju.

Kot pravi Martinus, nadaljnji razvoj intuitivne sposobnosti zahteva, da posamezni raziskovalec in iskalec resnice ne razvija samo svoje inteligence, temveč da v sorazmerno visoki stopnji razvija svoje humane in moralne lastnosti na vse višjo raven. Z drugimi besedami bo dobro razvito ravnotežje med inteligenco in humanim čutom osnova višjega intuitivnega zavedanja človeštva v prihodnosti, in raziskovalci bodo imeli v prihodnosti več ljubezni in spoštovanje do vsega živega.